Bil razvrat je spet pri Marcelini,
v Štefanovi ulici v nadstropju,
veste zdaj, v katerem se poslopju
to dogajalo je pri mladini.
Marcelina k sebi povabila
dva je, eden teh dveh bil je nula,
drugi dober nič, oba sezula
sta razgalila se, vse razkrila.
Marcelini treba več igrati
tega ni, da je profesionalka,
videl vsak je, s kom, kako se svaljka,
s kakšnimi le babnica se brati.
Ko odšel je nula in ko muki
konec naredila Marcelina
je po dobri uri, povabila
je še dva, da si podata kljuki.
Treba zaigrati ni ministra
tema dvema več, oba proslula
sta obiskovalca, sta sezula
se pri njej kot prava dva filistra.
Kdor je gledal, se je stran obračal,
saj bilo perverzno je do kraja,
ko uboštvo takihle razgraja,
spraševal se je: kdo bo to plačal?
Dali duška zopet so razvratu,
vodil jih obup je spričo stanja,
ki prihaja, ko lahko le sanja
brlog Marcelinin o prevratu.
Kot da vedela bi Marcelina
s Štefanove ulice razvpita,
da pobrala šila in kopita
prej ko slej bo, stara razvalina.
