Fant z rokavi se je lotil dela,
belimi kot bele golobice,
bele so bile še rokavice,
ki jih Vladka je iz škatle vzela.
On in Vladka da bosta storila
vse za blagor cele domovine,
je obljubljal, ves bel od beline,
ki naj vse bi to zagotovila.
Kjer bilo je delo, so rokavi
mu bili v napoto, ni loteval
težkih del se, raje se ogreval
je, da posveti se bolj zabavi.
Kar opravljeno medtem bilo je,
drugi so brez njega naredili,
škode le še več s tem povzročili,
ko je pazil na rokave svoje.
Štiri leta madeža rokavi
niso stáknili, saj fant je pazil,
da jih ne bi s čim kako oplazil,
da bi ne postali mu rjavi.
V dobri da kondiciji zapušča
vsa gradbišča, se širokoustil
je potem in jadrno izustil,
da nikjer ni lukenj, nič ne pušča.
In ko se čez štiri leta vrne,
upa, da prav tako bo gradbišče,
druge še zaman besede išče,
pa nobene prave ne obrne.
Ta, ki je za njim prišel na delo,
mimo lukenj sploh ni mogel iti,
nujno moral vse jih je prekriti,
lotil dela se je naglo, smelo.
Na rokave mislil ni, zavihal
jih preprosto je, z njim vsa ekipa,
v upanju, da se pozabi tipa,
ki jo kmalu daleč bo popihal.
Bo popihal, da sledi ne pušča
od iztrebkov lastnih na rokavih,
bežal stran od žuljev bo krvavih,
ves bel stran od delovnega trušča.
