Gorski venec znova odigrava
se na vrhu gore Črne gore,
le kdor tja gor se povzpeti more,
ta je korenina gorska prava.
Prihiteli so iz vse Evrope
gor na vrh, saj treba pomeniti
se je o stvareh, ki zamuditi
se ne sme jih, prišli na okope.
Za širitev nam gre alpinizma,
gorništva na Dinarsko gorovje,
so premlevali, kjer divji lov je,
kjer odpira nov se raj turizma.
So na gori se na Gorskem vencu
le vrhunski pač pomenkovali,
z vrha gledali navzdol, zaznali,
da slabo plezalcu gre Slovencu.
Prhutal je, ni na črno goro
se povzpeti čisto nič poskušal,
nekajkrat se je samo pridušal,
da kot siv golob doživlja moro.
Moro, da je amater brez znanja,
brez veščin, brez gorniške opreme,
pred nastopom ga od same treme
je odneslo, iz predtekmovanja.
Dan zatem se pravi je pojavil,
ki igralec je svetovno znani,
dvignil se je urno v zrak v Ljubljani,
med enakimi se je postavil.
Pogovarjal se profesionalno
je z enakimi, težko čakali
so ga že na vrhu, roko dali
fantje mu prijateljsko plezalno.
V gori črni, kjer vrh alpinizma
se odvija, zablestel je v hipu,
nič nihče ni rekel več o tipu
prejšnjem, o koncu amaterizma.
