Sova ptica nočna je, v temini
se odvija njeno delovanje
in ko splete skupno stanovanje
si z golobom, dnevno ptico hlini.
Zaskovika ko, kako da sliši,
tuji ptič da se v naš gozd vmešava,
se začne neslutena predstava,
je en sam prepir zato pri hiši.
Sova se pri tem zgolj spreneveda,
vsi prisluhi so izmišljotina,
nič ne ve o njih, samo praznina
polni ji ušesa, kakšna beda.
In potem prizna prav brezobzirno,
da se ji je vse to samo zdelo,
sicer pa opravlja svoje delo,
kot da nič bilo ni, naprej mirno.
Tega, sova, pač ne boš počela,
je zamahnil eden, ki zamahne
vedno, kadar sova takšno stakne,
toliko da veš, to se ne dela.
Buljila si, sova, v zadnjih letih
zgolj čez cesto v tuje stanovanje,
eno samo te natolcevanje
je bilo, so kadri vsi posneti.
A potem pojavi se njen sluga,
sovin hlapčič, črno bitje znano,
kot da bi bilo za to poslano,
da se sovi naredi usluga.
V bran ji stopi, češ svobodo branim,
zame ker vsi ptiči so enaki,
sluga pravi, ki podoben sraki
je še najbolj, ptičem ne ostalim.
Sova s slugo lep je par, ki tava
v nočno delo in dnevno podzemlje,
se zlaganost ves čas ju prijemlje,
dokler ju ne mahne roka prava.
Par zamahov še in več ostalo
nič ne bo za hlapčičem, za slugo,
sovo pa zamenja s ptico drugo
se čez noč, kar se bo zlahka dalo.
