Duče, vemo še iz zgodovine,
bil je premier in vodja hkrati,
hotel za edinega veljati,
a spoznal je, da vse enkrat mine.
Je bilo tako pri Italijanih,
ko držal le sever je še Vodja,
pri tem uporabljal vsa orodja,
bil zgolj lutka tip je v nemških planih.
Film se o njem zdaj novi snema,
ki pa je navadna parodija,
je komedija, ta v njej izvija
iz težav se, ki Vodjo posnema.
Se oglasil spet je Duče v eter,
tisti, ki nič več ni na oblasti,
ni premier, je prizadet na časti,
ga odnesel je pomladni veter.
Stoka, gre mi za demokracijo,
in zato zavračam komisije,
brez politične sem policije,
z mano lahko zdaj vse naredijo.
Ko sem še imel jo, vse drugače
je bilo, še pomnite to, brati,
zdaj pa komaj mi je še obstati,
tresejo se mu široke hlače.
Hlače, ki v njih je poskril, kar sunil
je za časa svoje vladavine,
zdaj mu prav ni, misel ga prešine,
da v obraz mu vsak lahko bo pljunil.
Pljunil, ko spoznal bo vso resnico,
kaj bila svoboda je dejansko,
kdo jo je ves čas zlorabljal plansko,
kaj si v žepe tlačil je z levico.
Dela Vodja se, da miroljuben
kot golobček je, zato zdaj ščuva
narod, naj podpise zbira, pljuva,
saj prišel trenutek bo poguben.
