Kar na zgodovine gre smetišče,
je enako truplu, tu ni dvoma,
mrtev biti isto ni kot koma,
sprejme vase ga pokopališče.
Duh pa, pravijo, še prosto kroži,
včasih ga kak spiritist ujame,
če zadosti zanj si časa vzame,
čuti ga potem na lastni koži.
Tako truplo zdaj so priklicali
prav iz onostranstva, da pokaže
na ekranu se, sliko zamaže,
so ga kar v prvi termin poslali.
Gobec dolg bil namreč je zadosti
spiritistke, ki ga privabila
k sebi je in ga nagovorila,
on pa se pojavil je med gosti.
Bil edini gost ta duh je znani,
ločen od frfre jezične trupla,
ga priklical gobec je brez skrupla
k sebi, se zgodilo je v Ljubljani.
Duh prihodnost da bi napovedal,
želja je bila in prikazati,
da je živ, da še okrog se klati,
vidi vsak ga, ki bi rad ga gledal.
Govor duh imel je, opozarjal
na nevarnosti, o piedestalu
blebetal je, sebe kot v kristalu
in brezmadežnega ponazarjal.
Videli celo so ga gledalci,
ni le skozi medij spregovoril,
ampak se je v sliki uprizóril,
v rdečih čevljih in v vitki postavci.
Da je živ, mu pač niso verjeli,
saj je na grobišču zgodovine
nekaj časa že, rine v globine,
tam so v družbi gobca ga posneli.
Ni prihodnosti zanj ne za medij,
ki prek gobca duha priklicuje,
kar ljudem potem se prikazuje,
je odraz duhov v duševni zmedi.
