Štorijo povem na kratko celo,
se pred tremi leti je zgodilo,
suknjič neko bitje je nosilo,
ki se mi je čudno znano zdelo.
Bitje suknjič si nabaše nase,
kar dojel sem, ko sem šel že mimo,
kajti res vse živo doživimo,
vam povem, ne bom zadržal zase.
Bitje s suknjičem se priklenilo
je na neko drugo bitje tuje,
češ nikar da naj ne odpotuje,
stokalo je in ječalo milo.
Tisto drugo bitje ubežalo
iz lisic objema bi najraje,
a je vendar potrpelo, da je
tisto s suknjičem mu roko dalo.
Se oklepalo ga je z levico,
da ni mogel tip več v domovino,
kar želel je tisti hip edino,
stvar doživljal to je kot krivico.
Krog pa zgodbe bil tako je sklenjen:
bi ušel begunec, a mogoče
ni bilo mu, kajti nanj je vroče
oni s suknjičem bil ves priklenjen.
Ni mogoče dejstva zatajiti,
da prisilni suknjič je edini
sploh način, da suknjasti sivini
je uspelo koga uloviti.
A ker šlo je za odvzem prostosti
in ker suknjič bil je na oblasti,
je na dlani, da je hotel krasti,
je šlo tukaj za primer norosti?
In po črki prava zdaj skleniti
moralo se bo, da suknjič kriv je,
tudi če je nor, ravnal je divje,
nujno treba ga bo ukleniti.
