Na Medvedji ravni praznovali
zmago nad medvedom so sovražnim,
nad prijateljem nekdanjim lažnim,
ki so ga pred leti tam v koš dali.
Tam lomastil je in je pobijal
podivjanec, bil je medved rdeči,
ne rjavi in ne črni, k sreči
bil ustavljen je, da se je zvijal.
Je minilo več že desetletij
od medveda rdečega norenja,
ko ugašala so žal življenja,
se spomin na tisti čas zdaj sveti.
Pripeljali pa so na slovesnost,
čudo, glej, prečudno, spet zverino,
da pokažejo za zgodovino
njeno s tem zverinskost in prevzetnost.
Kakor zvezda medved je nastopil,
ne kot negativec, napadalec,
kaj še, čutil se je zmagovalec,
se je kar med zmagovite vklopil.
Pravi cirkusant, ki povabila
ga vodilna je, v posmeh, v zabavo,
da žalila bi slovesnost, pravo
da naravo lastno bi razkrila.
Na Medvedji ravni on in ona
sta bila tandem, ki javno kaže,
kakšne rdeče so zverine baže,
zanje ni pravil in ne zakona.
