V našem gozdu nič več ni goloba,
odfrčal je nekam s frčafelo,
da preveč bi ga ne prizadelo,
ker svobodo je prignal do roba.
Drugega pa srečali smo ptiča
v red ki spravlja, svojim poveljuje,
kaj, kako početi ukazuje,
gre za znanca, ptiča golobíča.
Na svobodi vladale razmere
po njegovem so zaskrbljujoče,
ni dobil denarja, kdor ga hoče,
le zavoljo notranje zamere.
Kukaviček, ki je gnezda menjal,
in se vedno v novega podtikal,
po potrebi tudi kikirikal,
ni prejel, kar sam si je namenjal.
Ker svobode ni dovolj podpiral,
v družbi ker se zanjo ni napenjal,
ker vse drugo jakec je počenjal,
ne pa, kar bi moral, ja, lobiral.
Jakec? To je petelinček tisti,
z nežiko kokoško sta v tandemu,
se pripravljen prikloniti vsemu
on je za denar, dobiček čisti.
Golobíček nad svobodo spravil
se zato je, ostro kritiziral,
ni besed pri kritiki izbiral,
ko se za sodnika je postavil.
Z znanim -izmom jo je spravljal v zvezo,
češ da mu do pike je enaka,
stran podvržena da mu je vsaka,
filozofsko je razvijal tezo.
Ko razlagal je golóbič -izem,
ki naj bi zavladal še v svobodi,
nehote ušlo mu je, nerodi,
da razkril je ves golobičizem.
