Kjer smodi se, ognja ni, porekel
je ta mesec Lukec, nova misel
to je, ki obraz povzroča kisel,
kot bi radiator ga opekel.
Tam, kjer dim je, prej zatrjeval je,
da je tudi ogenj, zdaj je tiho,
mu smodenje vso vznemirja psiho,
misli obletavajo ga divje.
Kjer smodi se, tam goré posnetki,
upa Lukec, tiste grde slike,
na katerih so dejanja klike,
ki za ene polni so zadetki.
Vendar misel temna ga preveva,
cele slike če bodo ostale,
na katerih face so pristale,
grda stvar, ki Lukca prizadeva.
Bil ni v pubu samo enkrat bežno,
kot zatrjeval je, se izkaže
zlahka namreč, slika da ne laže,
ampak prikazuje sceno nežno.
Nežno in večkratno ponovljeno,
na kateri Lukec se pojavlja,
ki smodenju sam se izpostavlja,
mesec vsak na novo zapečeno.
Kjer smodi se, ognja ni, tolaži
se ta mesec Lukec, da ne pride
drugi mesec kaj ven, kar izide
se tako, da bo ujet na laži.
