Mož naredil jedko je grimaso,
ko izvedel končno je novico
in da gre seveda za resnico,
da zapušča svojo pevsko klaso.
Zbor z orkestrom vred se je odločil,
da ga ne želi več v svoji sredi,
kjer različni so sicer pogledi,
vse to mu nazorno je predočil.
Dvakrat prej so ga opozorili,
če si v zboru, notnega zapisa
drži se, nikar ne puščaj vtisa
slabega, nikar drugam ne sili.
A drugam je silil in soliral,
šel nastope lastne se, posebne,
delal je grimase nepotrebne,
s svojim glasom druge je podpiral.
V zbor domači redko je zahajal,
to zamerili so mi številni,
bil lahko doma bi glas nosilni,
pa je raje pri drugih ugajal.
To zahtevne pevske so vsebine,
kar je kot solist drugje prepeval,
ob težave je tako zadeval,
silil ko v glasovne je višine.
Slišati je tudi, prav imel je,
da povzdignil glas je, da sledili
drugi bodo, kakor on storili,
on samo prezgodaj da zapel je.
