Ne povodni konj, bil tisto mož je,
ki v Ljubljanici naj bi prebival,
po plesišču ki se je prerival,
šarm ki imel je za orožje.
Je potunkal Urško, ki ošabna
je preveč bila, nihče zameril
tega ni mu, v pravo je usmeril
svoj prst, zgodba znana, nepozabna.
Po stoletjih spet se tak pojavil
je naenkrat, dvajset let bo tega,
ki so obletavale ga vsega
avše, ko se je samo predstavil.
In potem v Ljubljanico zmetál je
vse po vrsti, največ pa denarja,
ki ga ljudstvo, in ne on ustvarja,
nosil se visoko, prav po pavje.
V svoje je kanale preusmeril,
vse, kar mogel je, do drekovoda,
saj ne briga drugih ga usoda
in če kdo mu je morda zameril.
Naj gre v vodo prav vsa svinjarija,
mislil si je, to pokopališče
bo plačljivo kakor parkirišče,
njemu pa v podporo farmacija.
Mu nihče do živega ne more,
hvalil se je, kajti on največji
kranjskih Janezov sovrag je, v ječi
ga ne bo, ga briga za zapore.
Ni povodni konj, je on, podobnost
vsaka zgolj naključna je, priznajte
in zato še večkrat glas mu dajte,
naj se nagrajuje s tem sposobnost.
Ni povodni konj, a tudi mož ni,
ki bi zmogel prav vse potopiti,
bo kot Urška moral potoniti,
so scenariji različni možni.
V vseh pa rezultat je končni isti,
da ošabnih konjev je usoda
prej ko slej ta, da odnese voda
kalna jih, ko se umakne čisti.
