Pisun mlad je, dasi gola glava
že precej, a šel bi se mladino,
ker da trajno mlad je biti fino,
mladega obdaja večna slava.
Mlad pisun za svoje vse bi storil,
dasi glava plešasta precej je,
so mu nepoznane skrajne meje,
kar bo treba, vse bo fant potvoril.
Mlad pisun je, rad bi bil prodoren
naj so trde še tako mekine,
on jih trl bo, dobil drobtine
da bo z mize, kot pisunček vzoren.
Kaj mekine so? Saj res, pozabljen
je izraz, za trd ovoj semena
gre več vrst, prosa, zlasti ječmena,
zrasel ki z vsebino je, obrabljen.
Ta je primerjava prav ustrezna,
ko o mladem govor je pisunu,
o nezadovoljnem potegunu,
pravzaprav je zanj že kar obvezna.
Se narcistično pisun zaganja
kar v največjega, podtika, žali,
da bi končno mu priznanje dali,
to, o čemer ves čas mokro sanja.
Je dobil potem zares priznanje,
da je prvi as med poteguni,
ki dobijo ga samo pisuni
za brezplodno puhloglavo branje.
Si nastavil namreč ogledalo
je kar sam, bila zrcalna slika
vsega je, v kar mlad pisun se vtika,
malo da je od mekin ostalo.
