So poznali v glavnem jo kot Ano,
Nuška ji še ljubkovalno rekli,
ko za njo so kot otroci tekli,
ki jim mama bo delila hrano.
Ana, deli, če le gre, izdatno,
Ana, deli, čimbolj nas nahrani,
so kričali okrog Nuške zbrani,
vedoč, da vse to je nepovratno.
Ana namreč je lahko delila,
saj bilo nič njenega ni, vse je
k njej pritekalo kar najhitreje,
kar hotela je, to je dobila.
Kotli polni in pipe odvite,
v Anino se stekalo menažo
je obilno, krepko apanažo
je imela in kliente site.
A potem se to je dogodilo,
da zaprlo se je, brez dotoka
Ana kakor mala Nuška joka,
jo od solz je čisto vso zalilo.
Se je ostro karseda odzvala,
ali oštro, kakor sama pravi,
kotle kadar k pipici pristavi,
vsakič brez dotoka bo ostala.
Konec je tako kosil brezplačnih,
ki so ji jih drugi plačevali,
zdaj počuti Ana se kot v štali,
sredi pujsev krulečih in lačnih.
Nauk je zgodbe, vsega da požreti,
kar dobiš, ni treba po prašičje,
saj ko zmanjka, boš obroke ptičje
komajda imel, res za umreti.
Ne pomaga Ani vsa ostrina,
so minila leta krav debelih,
z njim je minilo: Ana, deli!
Kotli prazni so, v njih golaznina.
