Pod večer se Marko je razjézil,
Črni Marko, pravijo mu tudi,
saj se vedno očrniti trudi
kar mu všeč ni, take zdaj je tvezil.
Tvezil, da pet naj se jih pospravi,
kamor spadajo, vse po pravici,
saj moteči so preveč v resnici,
naj se jih v trenutku ven postavi.
Bi pospravil Marko jih kot kure
in kokota zraven, da bo bolje
njemu in normalno spet okolje,
to bi storil v roku pičle ure.
Mu kokot posebej je nevšečen,
povzdiguje ker glas previsoko,
tega bi utišal z levo roko,
da ne bil v resnici bi več tečen.
Pod večer je Marko kvasil take,
kot da je v gostilni kje ob Dravi
leta petinštirideset, v glavi
prepojen od vina sorte vsake.
Resni, Marko, se, so se smejali
ta večer do solz ljudje v resnici,
kje se najdejo še takšni vici,
spat so Marka v črno noč poslali.
Jutri nov bo dan, zbistri možgane
mu nemara, ko kokot zapoje,
bo lahko premislil kvante svoje
iz betice totalno oprane.
