V senčico povabi ptič poleti,
ko neznosno je, kar najbolj vroče,
druge ptiče tja zvabiti hoče,
ker sam v senci nima kaj početi.
V senci, pravi, da idila vlada,
vlada v senci, on pa obvladuje
tam temperature, ko vse huje
je na soncu, je vsaj v senci nada.
Nada, da iz te se sence lastne
vendarle še kdaj golob izvije,
da v njej izgubljeni čas prebije,
vzvode da vzpostavi spet oblastne.
K meni v senco, prosim, priletite
na pomoč vsi tiči moje baže,
jih roti, v smer levo jim pokaže,
pridite in v senci me podprite.
Na tri ptiče se golob opira,
a je prvi že odletel mimo,
noče v senco, čaka raje zimo,
senca mu nadloga je, ovira.
Drugi prav tako mu dá košaro,
če se hoče kdaj preporoditi,
noče v senci sam z golobom gniti,
vreči se tako med staro šaro.
Tretjega golob še pričakuje,
maha mu z levico, s krilom vneto,
on pa reče mu neprizadeto:
Čakam, da poletja konec tu je.
Se tedaj odločim o vabilu,
ti pa v senci se medtem ohladi,
vidiš tvoji da te kamaradi
puščamo po vrsti na cedilu.
Dve košari že in kmalu tretja
ptiču v senci, ki sam sebi vlada,
ne zaveda se, da prazna nada
senca je, prej konec bo poletja.
