Štiri leta molčal je konjiček
brez ročajev, v pravi hlev parkiran,
ki bil že prej zanj je rezerviran,
bil je kakor v zlati kletki tiček.
Zdaj naenkrat našel mero pravo
je konjiček, da zopet rezgeče,
se na hrbet, na vse štiri meče,
spet cvilečo vidimo pojavo.
Je z visokim glasom zdaj zapiskal,
da svet ta prav klavrno izgleda,
da je zadnje čase prava beda,
na vse kriplje je konjič pritiskal.
Klavrno izraz je, ki ga rabil
brezročajni je, ga potenciral,
ne vedoč, kako se je blamiral,
ko naenkrat je na vse pozabil.
Je pozabil, kaj se vse godilo
štiri leta je, odkar je v štali,
kjer so s pravo mero mu postlali,
da teror je ignoriral, silo.
Ni skrbelo konja brez ročajev
štiri leta nič, zdaj pa je planil,
da bi prave, torej svoje branil,
spet da eden glavnih je lakajev.
V črno kocko konjski gobec vtika,
moti ga, kar prej ga ni motilo,
ga straši, kar nič ga ni strašilo,
res je klavrna njegova slika.
