Anzej Rožič, Popovc po domače,
si privoščil tole je novico,
širil jo je kot bolezni klico,
tresle so se mu nemara hlače.
Tresle hlače, v goste ko povabil
Meri je, deklino tam z obale,
da mu razloži za zaostale
par stvari, ki jih je sam pozabil.
Mu natresla Meri je obalna
kup laži o tem, kakšen je Stevo,
ta blokiral bojda je zadevo,
ki je prepomembna, kapitalna.
Je poslušaj Anzej, nič ni rekel,
pustil Meri je, da zblebetala
vse je, kar hotela je, si dala
duška, on pa bil je kot otekel.
Kot otekel, ust ki več odpreti
ni mogoče mu, ker strah ga daje
za zobe, ker eden se mu maje,
Meri pa da hoče jih izdreti.
Anzej Rožič Popovc se pokazal
je kot šleva, ko ji je dopustil
čisto vse, sam ne da bi izustil,
kaj resnica je, si ust ni mazal.
Pustil je, da lažna šla novica
iz njegove hiše je na plano,
da za dušo gre pri njem prodano,
s tem iz hiše šla je vsa resnica.
