Je izpraznjen golobnjak, ker ptiči
odleteli stran so, jih ne briga,
prazno gnezdo jim je konjska figa,
le še glavnega stvar krotoviči.
Bil še lani to je dom elite,
vsak tič, ki je hotel noter priti,
moral je dve priči prej dobiti,
in prositi: »Prosim, dovolite.«
Niso vsakega, sploh ne sprejeli,
so bili izbirčni v golobnjaku,
ni šlo kakor po tekočem traku,
saj na zlatih jajcih so sedeli.
A potem so jajca se zdrobila,
od zlata prav nič ni več ostalo,
le klopotci jajčji, še teh malo,
pa upehana, zlomljena krila.
Golobnjak je prazen, na svobodo
šli so pravi čas od tod številni,
najprej tisti pač najbolj servilni,
da v napoto sebi več ne bodo.
Glavni prosi zdaj in moleduje,
naj kdor koli na ta jajca sede,
da jih ne pohrustajo ujede,
v golobnjaku namreč je vse huje.
Prosi, vabi, vendar, kar ponuja
ne da ni zlato, se sploh ne sveti,
slabi so za golobnjak obeti,
kdor ga zaobide, ne zamuja.
