V španski vasi sta se dva sestala
prvič, zadnjikrat pred tremi leti,
delali veliki so obeti
se takrat, ko sta se rokovala.
Don Róbot iz vzhodne je dežele
k Pansi Sanchezu prišel, pokaže
da mu, kako dela se najlaže,
če v oblakih zidaš hiše bele.
Videla tedaj sta vojsko celo
mavrsko v bližini, pri Granadi,
so bili postavni, sami mladi,
sta nasproti šla jim prav veselo.
Vrata na stežaj da gre odpreti,
vpil Don Róbot je, golobe spuščal
v znamenje miru, tujcem prepuščal
mejo, češ jo treba bo podreti.
Sanchez Pansa se je vidno strinjal,
le zakaj bi branil sploh Granado,
dal jo Mavrom bo pač za nagrado,
z Róbotom se tujcem bo udinjal.
Vse legalno bova naredila,
Mavrom dobrodošlico želela,
družno sta v duetu zažgolela
in v objemu sta roké sklenila.
Vrnil se Don Róbot v svoje kraje
je potem in nanj so pozabili,
Mavri pa nad Sanchezom slavili
zmago zlahka so, tako igraje.
Padla namreč trdna je ograja,
ki Don Róbot bi jo sam odstranil,
Sanchez Pansa sebe je ukanil,
ko poslušal butca je do kraja.
