A zakaj sem tukaj, je vprašanje?
Nisem še povedal čisto vsega,
koliko da me obdaja zlega
in zakaj je torej takšno stanje.
Vdihnil onesnažen zrak sem danes,
poln virusov, ne vem še česa,
zlasti pa nadležnega mrčesa,
za vse to je zopet kriv bil Janez.
On je videl zdavnaj mi v prihodnost,
kakšna bo, tako je napovedal,
da lahko bom le debelo gledal,
a da videl bom zgolj brezizhodnost.
Vidim bolj slabo, kot da solzivec
vid bi zameglil mi in presojo,
komaj še zaznam podobo svojo,
zopet Janez, zopet isti krivec.
Tudi sluh nenehno mi nagaja,
slišim na uho samo še levo,
drugo s tem preslišim vso zadevo,
isti krivec, mi iz ust uhaja.
Je podnebje znatno spremenjeno,
kajpak krivda zopet je njegova,
to aksiom je, ne novica nova,
je vnaprej tako dogovorjeno.
Še posebej pa me voda pitna
ugonablja, da sem zmeden čisto,
ugotavljajo, za stvar gre isto,
kriv je Janez, ta nadloga sitna.
So postavili mi diagnozo,
deloma nervoza je prisilna,
druga hujša je zadeva, silna:
on je kriv, da staknil sem psihozo.
