Hrošč japonski je hitel noreče,
Modrega dirkača da ujame,
z njim kot šampionom se posname,
dirjal hrošč za njim je hrepeneče.
Z morja dirkal je, da bi v višave
pravi čas prišel, da bi se slikal
s šampionom, publiki dobrikal
s tem se, češ poglejte spet nas prave.
Je hitel, bil je v avtomobilu,
Modri pa dirkač pač na kolesu,
v zmagovalnem je rumenem dresu
praznoval kot vedno v svojem stilu.
A bilo ni od nikoder hrošča,
ki si trušč in pomp je spet obetal,
se nekje v koloni je zapletal,
kakor običajno, stara plošča.
Krenil hrošč na pot je spet z zamudo,
z rusko hroščevko si dal opravka
je predolgo, kot da čas zanj stavka,
in imel potem nezgodo hudo.
Bi zatušal rad jo Hrošč japonski,
zlasti ruske spremljevalke družba
mu bila je mrzka kot okužba,
kot dokaz nečednih poslov kronski.
Za Japonskega je hrošča znano
sicer dobro, s kom, kako se druži,
a pozornost večjo si zasluži,
kakšno ima partnerko izbrano.
