Že v razredu smo mu Šusar rekli,
pa čeprav se pisal je drugače,
bil kot ona, vedno nosil hlače,
kazal svoj obraz nam vsem otekli.
Pa ni videz tisto, kar za šusa
ga je delalo, to sploh ni važno,
ampak le obnašanje nesnažno,
čisto brez olike, brez okusa.
Znébil se je vselej kakšne take,
da smo v šusu vsi takoj obstali,
ker verjeli nismo, da spoznali
smo, da nima na jeziku dlake.
Rekel je takole, kar pred vsemi,
da veljajo ženske za manjvredne,
zlasti če izjemno so napredne
in na levi, če lebde nad tlemi.
Da tako vsa druga stran jih gleda,
s šusom zagotavljal je, pribijal,
vedno le za eno stran navijal,
tisto, kjer bila je polna skleda.
Šusar smo mu rekli, saj večvreden
mislil je o sebi, da je, vedno,
že tedaj smo rekli le to: bedno,
ni le šus, ampak še zagoveden.
