Mala burka zadnjič se odvila
v nekem kopališču naj bi javnem,
v pokrivalu dedec ni naglavnem
skočil v vodo, da je vse zalila.
Ženščina bila je tam zakrita
cela, da se stegen ji ne vidi,
ob pogledu da se kdo ne spridi,
ko nagledal bi se celulita.
Takšna vsaj uradna je razlaga,
stegna skrita, da ne bi grdota
videla se, boljša je slepota,
v vodo kadar spušča se nesnaga.
Kopališki mojstri posvarili
so potem jo, da se to ne dela,
tudi če jo sram je, ker debela
je, zato se sama sebi smili.
Čisto nič ni ženska razumela,
da bilo je vse še bolj burkaško,
reagirala je prav nergaško,
ko obleka vodo je zajela.
Čuden jezik, običaji čudni,
drugi so kopalci zmajevali,
ali bodo tu perilo prali,
madeži ven plavali ostudni?
Po razpravi, dolgi vsaj pol ure
končno so to burko razumeli,
kar očem je skrito, so dojeli,
del obogatitve je kulture.
