Maček je povožen, Tinca vpila
na dvorišču je kakor norica,
naglo se je širila novica,
kakor bi dobila ptičja krila.
Maček zlomljenih da kril umira,
se po gabrom Tinca razkričala
je na vso moč, kakor dež jokala,
in da se pomoč pri tem ovira.
Za umor sosedov Janez kriv je,
ker nad mačka je poslal kokota,
tega petelinjega falota,
Tinca je norela še bolj divje.
Mačku treba nujno pomagati
je na oni svet, da breme večje
bo teh dveh, in dvignilo povprečje
se bo žrtev statistično hkrati.
Ga tri ure je zadrževala,
da izdihne, pa ni šlo prav gladko,
se naslajala medtem je sladko,
kakšno dramo da je odigrala.
Ni v resnici žrtev njene drame
maček, ampak siv golob pregažen,
od tod takšen vik in krik sovražen,
saj golob bo ta, ki vrag ga vzame.
To je tisto, Tinco kar ubija,
in zato vsak maček prav ji pride,
a nikakor stvar ne izide,
sama se povozi histerija.
