Končno se je nekaj zasmodilo,
v nos prišlo nam ostro je smodenje,
kot napol ugaslo rezko tlenje,
ko je k obravnavi pozvonilo.
K obravnavi kajpak na sodišču,
kje pa mislili ste, obravnava
da se taka stvar, ki nos zaznava
jo kot smrad poletni na smetišču?
Zasmojenec je prišel osebno,
prej še v pub je na kozarček skočil,
se pred fotografi ves usločil,
priracal v dvorano je prav bedno.
Nič ne ve o slikah, nič o fotu,
v pubu ni bil bojda še nikoli,
bil je kakor prvošolec v šoli,
stran odganjal duh je o falotu.
Da je goljufal, od tod smodenje,
so predočili mu kup pepela,
on pa ves nedolžnega se dela,
rad z obrazom kazal bi trpljenje.
Upa, da ne bodo nasmodili
ga na koncu, saj so tam pajdaši,
kot bi rekel on sam, sami naši,
večkrat z njim so v pubu se dobili.
Tole je smodenje farsa čista,
malo dima, da dimna zavesa
bo prekrila smrad in da ničesar
ven ne pride, vedno zgodba ista.
