Po gobah imenuje se planina,
Gobčevka, ki ni visoka ravno,
a drugo v zgodbi naši tej je glavno,
še najmanj je opazna nje višina.
Pomembnejša planine je odmevnost,
saj z Gobčevke odmeva na daljavo,
odmev zanaša včasih kot za stavo,
zategel je, mu tuja vsa je spevnost.
Tako vedo povedati planinci,
ki v Gobčevko upirajo poglede,
odmevnost da je njena polna zmede,
v odmevih so premori in vrtinci.
Ah, dajte no, to vendar ni mogoče,
je Gobčevka planina kakor vsaka
in ni verjetno, da bila bi taka,
planincem tem bilo je najbrž vroče.
V planinski koči so jih opazili,
kako so spet nalivali se z vinom,
da komajda priplezali so h klinom,
odmevi so v ušesih jim zvonili.
In videli so tam jih piti žganje,
da so zibáli se in se smejali,
nadvse opolzke še dovtipe dali,
bilo pod Gobčevko je čudno stanje.
Zdaj spričo vrtoglavice odmevne,
po čemer Gobčevko prav vsi poznajo,
ukrepi novi ménda obveljajo,
čeravno so težave le dozdevne.
Začasno ni odmeva s te planine,
četudi kdo zato je ves zlovoljen,
pristop na Gobčevko ni več dovoljen,
se čaka, vrtoglavica da mine.
Če sama ne bi mogla kar miniti,
če še ostaja Gobčevka nevarna,
se sprejme odločitev res preudarna,
da treba bo težave pozdravíti.
