Vidi se, da stalno pojenjuje,
šibek je utrip in težki dnevi,
o tem slišijo se k nam odmevi,
naj povem naravnost, da crkuje.
Dolgo pravega že ni življenja
v njej zaznati, vsa je zagrenjena,
je močno žaljiva, posušena,
manjka ji posebej potrpljenja.
Je pripeta na aparature,
ki jih cuza, zraven pa se dela,
kot da nič ni, kot da je vesela,
dasiravno so ji štete ure.
Vse, kar na ekranih se zaznava,
puls pa ekg, kazalci taki,
pričajo, da z naglimi koraki
se od nas poslavlja vsa nezdrava.
Vsa nezdrava, lepše če povemo,
vendar trohice ni tu lepote,
saj prikriti ni ji moč grdote,
jo poslušati je bolje nemo.
Da je pred kolapsom, stroka pravi,
ne obstaja več alternativa,
kajti ve se, da paliativa
zgolj ostaja, ki pa ne pozdravi.
In mi naj pomagamo ji v sili,
ker le to bilo naj bi krščansko?
Po vsem tem, kar vemo, je dejansko
bolje zanjo, da se nam ne smili.
