Grlica Pepelki je zapela,
kaj in pa kako ji je storiti,
kaj ima da se potem zgoditi,
s tem se ta je pravljica začela.
Ptički so pozobali drobtine
kot še vemo, Metki in pa Janku,
o te pravljice je preostanku
znano vse nam, vešča v njej premine.
Grdi raček sploh je v vlogi glavni,
se v laboda končno transformira,
srečen konec, raček triumfira,
saj lepotec je postal, bil glavni.
V novi pravljici pa je golobček
ta, ki okrog sebe like zbira,
da bi padla sleherna ovira,
da zavladal bi ubogi pobček.
Se golobček ta naš napihuje,
zbral okoli sebe da bo mlado
in izkušeno, sestavil vlado
v svetu pravljic, ker jo potrebuje.
Ko sestavlja svojo si ekipo,
prav svobodno, kakor kljun ga nosi,
še tako če moleduje, prosi,
jih nabere le za majhno kripo.
Palčkov šest, ki vsi so tretja liga
in vsi pod svobode žgočim soncem
senco iščejo, pred težkim koncem
da bi se rešili, to jih briga.
V senci palčkov šest in on čepijo,
pravljica pa žal se ne razvije,
kot golob ubožec hoče, ni je
dobre vile, ki jo vsi lovijo.
Senca se izgublja, noč nastopi,
a golobček, ta še vedno sanja,
kup neumnosti samo uganja
kot Ostržek na oslovski klopi.
V pravljični se svet sedaj zateka,
v senco, vlada kjer le fantazija,
je vse skupaj čista utopija,
iz Ostržka pač ne bo človeka.
