Tablice slovenske, kolovrati
po hrvaški cesti, glej, vozilo,
kot bi da bi z gorivom se opilo,
ga zanaša, riga se mu hkrati.
Je očitno avto ta v okvari,
sum vzbudil je s tem pri policistih,
ki navajeni so že taistih,
saj to njihovi so znanci stari.
»Molim isprave«, tako pobara
policist s šahovnico voznika,
kakor narekuje mu olika,
dasiravno znanca sta že stara.
Mu voznik v obraz debelo hikne,
policista skorajda omami,
dah je tak, še mrtvega predrami
da lahko, če samo malce pihne.
»Ohej, stari, tole bo pomota,
tablice slovenske so resnično,
dovoljenje to je tudi nično,
a me ne imejte za falota.
Nemcu po Evropi asistiram,
moj priimek pa ima končnico,
da lahko bi bil vaš, vso pravico
iščem torej, zato protestiram.
Sem imun na čisto vse promile,
ščiti moja me identiteta,
ki za vas je kot imuniteta,
zvezde so mi rdeče vedno mile.«
Zgodba je seveda literarna,
navdihuje jo peres svoboda,
a verjetna je zelo, metoda
ker voznikova je res bizarna.
Je bizarno, prav zato realno,
saj kdor Nemcu tako asistira,
kajpak na enak način šofira,
od resnice daleč minimalno.
