Boter mali, mafijski padalček,
nekam znan se zdi nam po opisu,
a ne gre soditi ga po vtisu,
majhen si odprl je predalček.
Poštni le, samo za skrajno silo,
da privarčevano v njem bi shranil
in pred konkurenco to obranil,
naokrog pogledal je prav milo.
Pa so, glej, na prste mu stopili,
češ da rok si dobro ni izplaknil,
ko v predalček je prihranke vtaknil,
za tatu so brž ga razglasili.
So o njem vse slábo raztrobili,
češ, poglejte, kaj se nam dogaja,
kakšna kuga tu pri nas razsaja,
krivce glavne zdaj smo vse razkrili.
Boter mali, torej majhna riba,
ki oddal je poštno nakazilo,
gledal je nedolžno, skrajno milo,
saj posredi je nedolžna hiba.
Tisto, kar hoteli so prikriti
večji botri in pa bolj pretkani,
tisto s tem ostalo bi ob strani,
lažje bi se moglo pozabiti.
Da je skozi večji vhod, a stranski,
v drugo hišo smuknil kot padalec
neki mnogo težji varčevalec,
ni bil šah, a bil je gost iranski.
