Kokodajs se po dvorišču sliši,
Luki, glej, podi se spet za koko,
dvignila ki krila je visoko,
z njim igrala se je slepe miši.
Ni tako bilo, bilo drugače
v igri tej je, je globoko vdihnil
in potem na dvajset metrov kihnil,
da so skoraj dol mu padle hlače.
Vse to je o njem povedal Duško,
ki na radiator bil privezan
v igri tej je in močno narezan,
fasal ki potem je hudo buško.
So igrali se, vrečko čez glavo,
vdihni in izdihni na globoko
in potem zapodi se za koko
kot petelin za kokoško pravo.
Se potem je nekaj zalomilo,
koka je ušla izpod nadzora,
Lukija zdaj tlači huda mora,
da se ga docela bo razkrilo.
Igra to ni več, vsa stvar je resna,
Duško jih ovadil je, baraba,
kriva pa je trobezljava baba,
ki to širi, ja, soseda desna.
Ni bila sosedina to koka,
kaj jo briga, kdo jo je z levico
sunil, saj ne gre sploh za resnico,
ampak, koga bo dosegla roka.
Dolga roka, ki lahko doseže
take, ki se s kokico igrajo,
kakor Luki le lagati znajo,
v lastne ki ujamejo se mreže.
