Je bilo nedavno ob kanalu,
kjer veliko se ljudi srečuje,
srečal boš domače, mnoge tuje,
kot na kakšnem znanem bienalu.
Srečala tam Selma je slikarja
ali kar umetnika na splošno,
v paviljonu hodil je razkošno,
bil možakar poln je denarja.
Saj prodaja svoje umetnine,
inštalacije, kot se jim pravi,
radiatorje v barvi krvavi
našel boš sredi te trgovine.
A se Selma pri njem ne ustavi,
ni ji do nobenih inštalacij,
prepoznaš osuplost ji na faci,
mar naj z znancem vendar se pozdravi.
Vrečko bi čez glavo povezníla
zdaj najraje, a je že prepozno,
ji poslal namig je, ojej, grozno,
jo k umetniku privablja sila.
Ne, ne bova tu se rokovala,
pošlje mu signal, raje pozneje
se ob radiatorju pogreje
kje v njegovem leglu kriminala.
Selma, Selma, si umetnik reče,
to pa ne, da bi me zatajila,
bova se kar javno kje dobila,
ob kanalu, kjer vse sorte teče.
Vrečka ne pomaga ji čez glavo
niti cel kup drugih inštalacij,
ko ima umetnik Selmo v paci,
upodobi javno to pojavo.
Upodobi, na ogled postavi,
razglasi prav zlahka jo za znanko,
javnosti prihrani s tem uganko,
kdo ta Selma z vrečko je na glavi.
