Glej, glej ga, spet se je pojavil,
rekel sosed je, bo v stavbo vstopil,
prej še vse oddajnike bo vklopil,
v vrsto se nevidno bo postavil.
Vrsta dolga ni, v njej le on sam je,
toda vtis bi mali hotel dati,
da bo treba dolgo mu čakati,
utrudljivo da bo v stavbi stanje.
Mar zastonj v tej stavbi kaj delijo?
vprašal sosed je in se namuznil,
ko se mali mimo je izmuznil
s svojo dobro znano mimikrijo.
Ne delijo, on deli parafe,
avtograme, da bi ga zaznali,
v njem pomembneža bi prepoznali,
ki da se spozna na paragrafe.
Rad bi mali bil številnim vzornik,
a so tisti časi zdavnaj mimo,
je zamešal letni čas in klimo,
trde zime veliki podpornik.
Rad igral bi velikega brata,
ata in idola brez primere,
vendar brez zanosa, prave vere
je prestopil vrata magistrata.
Dvajset let starejši, vidno manjši,
komajda od koga še opažen,
a napihnjen kakor prej, ves važen,
stopa na led, ki je vedno tanjši.
Ko november pride in hladno bo,
zna zgoditi se, da se mu vdrlo
bo na pragu magistrata, v grlo
da dobil bo vodo mrzlo, grobo.
