Suknjič je prišel sam na sestanek,
sejo ali kar si tam že bodi,
kamor zadnje čase nerad hodi,
mrzek mu je vsakršen postanek.
Kar prišlo je v suknjiču razpetem,
ni da bi razlagal vam podrobno,
razžvamplano je, nadvse hudobno,
besno v tem trenutku prenapetem.
Ukorijo suknjič, naj zapenja
se pred sejo, da ljudem ne kaže
revščine človeške, ko se laže
in ko v suknjič svojo maso drenja.
Ni vsak, kdor tak suknjič nase dene,
že gospod, kmetavz naprej ostane,
pobesnelo ko v suknjiču plane,
dela ko na seji nore scene.
Zrola suknjiču se, da vse meče
kar po vrsti, žuga da z levico,
vsem pokaže kruto s tem resnico,
kakšna krpa se po zemlji vleče.
Suknjič da je ena sama luknja,
zagrenjen, posebej ker v dilemi
ves čas je, kaj je zares na sceni,
ali suknjič ali morda suknja.
To ni kakšno slovnično vprašanje,
tu dilema je identiteta,
ki na luknjast suknjič je pripeta,
je zato tako mizerno stanje.
