Moj je glas in moja je izbira,
rekel fant je in šel za kovača,
kot že oče, ker bo dobra plača,
delo težko, a ne bo ovira.
Ni računal, kaj se bo godilo,
pa čeprav poznal je stare vice
in pregovore, a da resnice
to so vse, žal ni mu potegnilo.
Da kovač kobilji rod podkuje,
to je znano, to počel je redno,
delo je opravljal dobro, zgledno,
da se po kovaču povprašuje.
Žaba mimo je prišla kovača,
tudi ona dvignila je nogo,
tudi njo je podkoval, ubogo,
saj mu žaba za storitev plača.
Moj glas, rekel, moja je izbira,
kaj podkujem, saj kovač sem slavni,
med soimenjaki zdaj sem glavni,
moja bo za vse obvezna mera.
Ko koval tako je, pripetilo
se je slednjič, da je kaj pomešal,
ko je z isto mero vse ovešal,
se nekje je vidno zalomilo.
Kar zdaj hodi okrog kovačije
in kar glasno za svoj dom razglaša,
kar z izbiro svojo se ponaša,
skropucalo je, sad polomije.
Se obnaša bitje kot kobila,
a izraz je žabji na obrazu,
vedno bliže znanost je dokazu,
kje kovaška je obrt zgrešila.
