»Veliko gostüvanje« imeli
zopet onkraj Mure so rojaki,
kakor vselej ob priliki taki,
so bili spoštljivi in veseli.
Kaj bilo bi, če bi dogodilo
se drugače, če bila bi meja
sredi reke, ki na jug odteka,
ljudstvo ne bi se več veselilo.
Ljudstvo, ki imelo svojo knjigo
zdavnaj že je, dasi razdeljeno
v veri, vendarle bilo je eno,
isto je imelo težko brigo.
Brigo, da na svojem bi ostalo
in pa to, kar je bilo v davnini,
da ne utopilo bi v ravnini
ogrski se, manjkalo je malo.
Znašel sredi se veselja tega
starec je, osamljen v svoji vrsti,
šklepetal z zobmi je, bobnal s prsti,
treslo ga je v notranjosti vsega.
Da zares je zadnji vrste svoje,
se zavedal je, z očmi zavijal,
neokusno se na stolu zvijal,
v sebi je krotil neskončne boje.
Ga oblivala je ves čas zona,
zavijača, ki bi čas ustavil,
se kot zavirač mu zoperstavil,
v stilu pravcatega madžarona.
