Tam, kjer slak z bršljanom se objema,
kjer odmevi so večerni hrupni,
sceni priča smo bili obupni,
ženska črna med ognjema dvema.
Ni je scvrlo, nič se ni opekla,
ker ji slak je sproti delal senco,
jo hladil in gladil, eksistenco
ščitil, da je pravi čas utekla.
Kdo ta čudežna, nedotakljiva
je pred vsakim ognjem, neverjetna?
To je mala ptičica povzpetna,
zlahka po dejanjih izsledljiva.
Komisarka, vendar pa v resnici
to sploh ni, nobenih ni dokazov,
da imela dvoje bi obrazov,
sama vse pove vam po pravici.
Ni bila nikoli komisije
to sodelavka, obveščevalka,
ni imela z njo prav nič opravka,
se iz ognja spretno vam izvije.
Antikomisarka je pravilno
ji zato brez vsakih dvomov reči,
kdor pa bi poskušal jo doseči,
srečal se bo z družbico servilno.
Ta jo brani, ščiti, se obvije
okrog nje kot slak se parazitski,
v tej se preobleki hipokritski
ona pred resnico, ognjem skrije.
A oblaki dima jo dušijo,
če se ravno zdaj še ne opeče,
preden novo grdo laž izreče,
iz objema več je ne spustijo.
