Njena pot je filmsko uspešna,
rekli so takrat v Butalah zanjo
in potem še stavili so nanjo,
štorija zares butalsko smešna.
Najprej pevka, potem zborovodja,
zbor vodila je, vendar plesala
je med vodenjem, pa še postala
pred vojaki, češ glejte orodja.
Rdeča ji preproga pot kazala
tiste čase je, ko piruete
delala na njej je, da prevzete
so Butalke rekle: Glej, budala.
V zboru ko jemala je besedo,
da utišala bi pevce tiste,
ker ne pojejo da skladbe čiste,
pljuvala je stalno v lastno skledo.
Ni za zborovodjo, še za zbor ni,
odposlana je bila s plesišča,
kaj ostane ji od gledališča
ženski razuzdano duhamorni?
Vlogo matere bi zdaj igrala,
saj v Butalah znova so volitve,
za županjo zmanjka potrditve,
»To je rop!« besneče je kričala.
Bi bila lahko županska mati,
kakor ženski se župana pravi,
a Butalci, zdaj razumsko zdravi,
takim nočejo glasov dajati.
»Za fiškalko boš, lahko branila
boš Butalce naše pred sodišči,«
spomnil se nekdo je, »brž poišči
si pisarno, kjer boš taborila.«
Spogleduje se res s fiškalijo,
ko pa pot navzdol gre po strmini,
še v butalski zdaj vedo sivini,
da noric si nič več ne želijo.
