Predniki bili so mali kmetje,
njih rodovi vsi so kmetovali,
so sosedje jim priimek dali,
on pa je v družini glavno cvetje.
Ded že spustil bil iz rok je lemež,
se za slugo šolskega udinjal,
menda tam, kjer vije se Savinja,
bolj kot zemlja prijal mu je dremež.
Oče je še bolj napredoval,
bi najraje se kar pomeščanil,
a mu je sistem krivični branil,
je po hribih učiteljeval.
Fant rodil se je kar na postaji,
kjer tedaj je oče služboval,
boter mu ime Matija dal,
tam so namreč zaostali kraji.
Šele ko mu zlezlo je v glavo,
da je sam prosvete tretji rod,
ko pristali so nekje drugod,
je začel kovati lastno slavo.
Vzornik mu postal je kralj Matjaž,
sicer tak v tovariški obleki,
bil navzoč je pri sistema vleki,
ki mu kraljevala je le laž.
Lažni kralj seveda ni postal,
tak nasprotnik vsake diktature,
niso pa dišale mu nadure,
raje si mehkeje je postlal.
Tam na dvoru našel neko mesto,
saj je rad kvasal in leporečil,
marsikaj z besedico preprečil,
marsikomu pa zgladil je cesto.
Kakor paž na dvoru je kraljevem
si Matija slikal kariero,
v mitološko je zajadral sfero,
rad v Parnasa delu bil bi levem.
Pa Parnas ne mara za kmetíča,
ki le v prazno vedno leporeči,
riše, slika rožice in kreči,
v vlogi večno mladega fantiča.
Po profilu mali je kmetíč
bil ostal kot njega vsi rodovi,
zdaj obdajajo ga le strahovi,
da za njim ne bo ostalo nič.
Zgolj opolzkosti in pa naslade
zmogel v svojih delih je prvinskih,
ko postaval po poteh planinskih
v mislih risal si je le nagrade.
Rezultat nazadnje je porazen,
vedno je slabo posnemal druge
v drži svoji sluzastega sluge,
v duši votel in po duhu prazen.
