Gregec se pri Štefi je prikazal,
je golobček mali to opešan,
ki bil nekaj časa je pogrešan,
krožnik zrnja zdaj je brž pomazal.
Rade volje Štefa mu je stregla,
da lahko potem pri njej iztrebljal
se po mili volji, poosebljal
tisto je, v kar bi ga rada vpregla.
Velik da golob je, na galeba
da spominja, feniksa, ki vstaja,
Štefa streže mu, da ne ostaja
nič od zrnja, niti košček hleba.
Ko drobi, neumnosti ko klati,
Štefa na kolena se naslanja
in prekrasnega galeba sanja,
ki da z njo in s takimi se brati.
V jedro sta zadela energije,
si golobček pri tem duška daje,
da se Štefa v transu cela maje,
toliko je namreč sinergije.
Toliko podobnega, da z glavo
zmaje, kdor ju vidi, dva staruha,
iz katerih duh sovražni bruha,
bruhanje zaliva pamet zdravo.
