Janko ni poprej nikoli menil
za usodo se, bil vraževeren
človek ni, bil vedno brezobziren,
razen sebe ni nikogar cenil.
Se vrtel je v enem samem krogu,
eno tirnico ves čas forsiral,
isto enokrožno pot ubiral,
vse v njegovem samopašnem slogu.
Pa se vmeša drugi krog v življenje
mu nenadno, česar bil ni vajen,
ni edini več, nič več sijajen,
strah ga je, da čaka ga trpljenje.
Šel je Janko zdaj med astrologe,
v zvezde gleda, išče v njih usodo,
kakšne, vpraša, da razmere bodo,
išče v njih za svoj obstoj razloge.
Zvezde bi bile še kar mu mile,
če mu mesec preveč svetil ne bi,
mu pogled zastiral, Janko v sebi
da ne čuti prav moči ne sile.
Še ta mesec se bo odločilo,
v zvezdah je razbral, postal ves kisel,
saj lahko zgodi se, da izvísel
bo kot gate, pravi sporočilo.
V vsakem boš primeru s satelitom
mescem v škripcih, pa naj to bo v mlaju
ali v ščipu, oba trlo vaju
bo nebo tam pod brezzvezdnim ščitom.
Janko noče vdati se v usodo,
ker v napuhu svojem ne dojame,
kaj lahko ta mesec vrag mu vzame,
da razmere res prav vražje bodo.