Šel Veselko, tisti z agencije,
v službo je in veselil se dneva,
dasiravno v njem je polno gneva,
je računal, sonce da posije.
Zadnje dni se namreč je tožaril,
upal zdaj, da se nasmehne sreča,
da nasprotniku prižge se rdeča,
ni z besedami prav nič skoparil.
Res zgodi se, tista je naredba,
o kateri je Veselko sanjal,
na uzance pravne se naslanjal,
zadržana, skratka nje izvedba.
Veseli se, kot da konec boja
na njegovi fronti se obeta,
zdaj z jezikom v naglici opleta,
ne varčuje gnilih jajc ne gnoja.
Eno le Veselko zanemarja,
agencija da brez te uredbe
in posledično brez nje izvedbe
bo ostala dalje brez denarja.
Rdeča sveti zanj in ne zelena,
dela se vesel, a ni razloga,
bulji tja, kjer vidna je nadloga,
v rano prestreljenega kolena.
