V tihem gozdu, ogenj v taborišču
je edina luč, lahko ki sveti,
zbrani so tovariši ujeti,
tokrat ne na svojem več igrišču.
Nekaj v našem gozdu mir nam moti,
ki imeli smo ga desetletja,
motnje tu so našega početja,
kakšna je žival, kdo jo zaloti?
Maček stari, borčevska zaščita,
trese se od besa, kajti v hosti
zdaj počutijo se kakor gosti,
nič več to ni gozd maršala Tita.
Nam nekdo prvenstvo je zasedel,
prej bili smo prvi in edini,
vse okoli nas samo v rdečini,
nas nagrizel vse je in najedel.
Maček vpraša, kdo je ta zverina,
nadnjo pošlje več patrulj, vse hkrati,
kajti ve, da treba se je bati,
gozd ne bo rdeča več lastnina.
Maček se ne bo širokoustil
več tako, kot se je svoje čase,
ga skrbi za kožo lastno, zase,
kajti Vili v gozd je tigra spustil.
