Da zaščitil svoj bi večni tron,
kralj pritlikavcev se je domislil
in takoj je bevskajoče pisnil
zvest čuvar mu, ljubi pes Bevskon.
Vedno tamkaj se Bevskon pojavi,
kjer zaščititi gre barabijo,
pasje gleda, stresa hudobijo,
z lastne baže psi se onegavi.
Kralj pritlehni psa si nagrajuje,
mu piškotkov daje prav obilo,
bi človeku milo se storilo,
s čim, kako lizača si kupuje.
Gre za pasmo sivo, ne rjavo,
marsikaj in koga ima na vesti,
vse redkeje srečaš jo na cesti,
takšno namreč je naravno pravo.
Bevska še Bevskon, a vse redkeje,
tudi kralj pritlikavcev ni miren,
zdi se sploh čedalje bolj čemeren,
ko oklepa psa se, zadnje veje.
Pravljica da vsaka bo končana,
ve Bevskon in dobro kralj pritlehni,
strah oba le goni še nenehni,
da bo svinjarija poravnana.
