Dobri Cankarjev prijatelj
pravljico je to napisal,
topoglavost v njej orisal
Kette Dragotin, pisatelj.
Da šivilja je živela,
oblačila vrezovala,
škarjicam ukazovala,
sebi pametna se zdela.
Ni prav vse bilo tako,
a pustimo drobnarije
in poanto polomije,
bi predolgo trajalo.
Gremo z zgodbo v druge čase,
tja v šivalnico moderno,
punca šiva v njej ležerno
in bolj malo daje nase.
Ko kontrola popusti,
škarjice začnó brezglavo
vse rezljati kot za stavo
se kot v pravljici zgodi.
Vse na koščke razcefrajo,
kar jim pride pod rezilo,
prej pa se je govorilo,
čudežno da moč imajo.
V rokah te šivilje znane
res so čudežne postale,
ves tekstil uničevale,
prav nič célo ne ostane.
Je imela škarje, platno,
toda v loncu nič soli,
zrezovala kar v tri dni,
vse skrojila je odvratno.
Si po tem jo prepoznal,
da se je kot bi v obleko
dala v tigrasto prevleko,
za dejavnost znano prav.
Zmanjkalo ji je za krilo,
brž se v mini je odela,
javnost vsakič je zardela
in modiste je minilo.
Glavno je bilo podnožje,
ki ga sama je skrojila,
vehementno zatrdila:
»To najboljše je orožje.«
Z njim da vselej omehča
pogajalce trdovratne,
sogovornike potratne
v hipu položi na tla.
Garderoba dosti stane
in če škarjice rezljajo,
sproti v franže vse scefrajo,
nič zaslužka ne ostane.
Mojškra pa kredit najame,
najmanj štiri, raje pet,
vedno znova, spet in spet,
kjer le more, tam si vzame.
Misli, da je njen salon
vir neskončnega okusa,
a je le primer poskusa,
kaj zna v porcelarni slon.
Vzamejo ji škarje strici,
ko je preglobok izrez,
spodaj brez in zgoraj brez,
vzamejo jih po krivici.
Je bila šivilja glavna,
mojškra super prve klase
mislila pa sama zase,
da bo še modistka slavna.
Videla je že vizijo,
po Evropi bo krojila,
tam šivalnice vodila
jih plodila z energijo.
A kolo se žal usode,
ni vrtelo v pravo smer,
danes punca ni primer
panevropske gole mode.
Ko bi škarjic ji ne vzeli,
ta bi mojstrica slepote,
zrezala vse do golote,
v figov list bi se odeli.
Ni ljudem zazvonil zvonec,
pravljice te novodobne,
gole skoraj, nespodobne
zdaj še ni napočil konec.
Nič šivilji ni nerodno,
da se zopet preobleče,
stare krpe nase meče,
se oblači staromodno.
V slogu se neveste kmečke
v preoblekici pokaže,
svatom spet oči premaže
z mažo za naivne dečke.
Zdaj kot nova je nevesta,
šestič že s poročno vlečko,
zatrjuje vsem po kmečko:
»Tudi zdaj ostanem zvesta.«
