Sem zagledal ga, ki moč trpeti
ni mi ga, saj stal je desno,
je pogled uperil vame resno,
kot da mi želi ta hip umreti.
Nisem mogel, da ga ne oblajam,
sem povedal mu, kar gre pesjanu,
kajpak sem ravnal zgolj v silobranu,
vso resnico tukaj vam podajam.
Sem nadrl ga, da špekulira,
vedno da le laže tip zavestno,
da obnaša skrajno se objestno,
kjer se da, samo manipulira.
Da sovraži prav vse socialno,
malo mu je mar človeške bede,
da pozna edino polne sklede,
da se prenažira bestialno.
Sem povedal mu, kar je resnica,
drugega ne dela, kot zavaja,
kaj mi potemtakem preostaja,
kot pokažem da, kaj je krivica.
Sem pošteno zmerjal ga s fašistom,
kar v resnici je, a se pretvarja,
da je socialen, to poudarja,
prav v posmeh nam vrlim socialistom.
Sem zagledal bitje, tam je stalo
skrajno desno in zijalo vame,
kar spoznal sem, da stvar vpije name,
pred menoj je stalo ogledalo.
