Stopal kmet navkreber je po cesti,
po ovinkih, strmih serpentinah,
se oziral v daljo, po širinah,
videl konja prav počasi lesti.
Kdaj prilezel bo konjič do njega,
vpraša kmet se, saj je prav počasen
in pogled mu moten je, nejasen,
vprežena vanj težka je telega.
Hi, konjiček, šarec moj, pozdravljen,
kaj tako te vendar k tlom pritiska,
sključen da si ves kot bajta nizka,
kot da si na konec že pripravljen?
Nič ne reče šarec, konj le hrzne
in namigne na četverovprego,
ki se vpregla v težko je telego,
kjer lahka zdaj komajda še trzne.
Bil poskočen šarec si, pripomni
kmet, kam tvoja je odšla poskočnost,
svetla kje se kaže ti bodočnost,
v tej telegi se naprezaš skromni?
Šarec tole odgovarja kmetu:
Skok največji šele pričakujem,
vidiš, serpentino naskakujem,
da pokažem mojstrski skok svetu.
Ta naskok zares je veličasten,
se namuzne kmečka pamet zdrava,
poskrbela slednjič bo narava,
da bo videti kot pljunek masten.
Skok konjiček dobro res obvlada,
zanj napovedi so skokovite,
iz ust kmečke pameti razkrite,
Šarec konj da v prostem padu pad
a.
