Vnuček moj jo gledal je in vprašal,
kaj je, dedi, s tisto belo teto,
vprašal me je mali prizadeto,
ker pogled je le težko prenašal.
Na katero misliš, sem obrnil
tok pogovora, a ni odnehal,
tisto v rdečem, fant se ni upehal,
vedel nisem, kaj bi mu odvrnil.
Tisto patos je, veš, sem zaštrikal
se docela, mar bi stvar preslišal,
toda fant me dalje je zaslišal,
v patos nos raziskovalni vtikal.
Kaj je patos, fant je dalje drezal?
Razložiti stvar sem mu poskusil,
ah, že vem, mi v hipu je zabrusil,
patosu kar usta bi zavezal.
Patina, dodal sem prav neumno,
patina je tisto, zastarelost,
drug izraz je to za okorelost,
on pa še naprej je drezal strumno.
Saj ni res, ves čas že okolišiš,
patos, patina, kaj še, patroni,
tisto v belem mislim, ti pa s skloni
mi težiš, namerno me ne slišiš.
Govorjenje sili me otroško,
vse povem da po pravici vnuku,
bo dojel pozneje pri pouku:
patos, patina in patološko
