Nista srečala se na Balkanu,
je bilo v Evropi, a rojaka
to sta dva, po srcu si enaka,
ne sicer po socialnem stanu.
Srečala sta se in prepoznala,
eden je bojevnik, drugi krpa,
pri nasilnežih navdih ki črpa,
roko sta si prav veselo dala.
Sta bila sicer v različni vlogi,
krpa je obrisala sledove,
da je oni šel v podvige nove,
delovala sta kot eden, v slogi.
Rad bojevnik bil bi, ne čistilec
tisti s krpo, meril rad bi v čelo,
strastno se hahljal prav na debelo,
ko pritiskal sam bi na sprožilec.
Oh, kako rojaku zdaj zavida,
rad bi bil kot on, moči pa nima,
potrjuje se, sam sebi kima,
češ saj tudi mene je kaj prida.
Jaz sem vendar nekaj le študiral,
oni drugi ni, ki mi za vzor je,
z njim razširjam svoje si obzorje,
oh, kako kot on bi vse podiral.
Rad bi kot bojevnik bil balkanski,
streljal bi vsevprek in delal zgago,
a za sabo pušča zgolj nesnago,
daje vtis: faliranec bosanski.
